Kot otrok in mladostnik se spominjam veliko preživetih dni na kliniki, kjer je bila izvajana imunoterapija s strupom čebele. Spominjam se da so imeli prostoren vrt, ki se je razprostiral v senci mogočnih dreves. Na travniku je bile vse mogoče vrste igral, kajti otroci smo s starši tam preživljali veliko čakalnih ur, ko smo čakali na morebitne reakcije po prejeti terapiji. Veliko zanimivih dogodivščin od tod. Nisem sama prejemala terapij, temveč jih je moja sestra, ki je imela poleg alergije na čebelji pik še veliko ostalih alergij in pogoste napade astme. Ker pa je doživela ob piku čebele zelo močno reakcijo z zelo oteženim dihanjem, se je njena zdravnica odločila da bo imunoterapija zelo primerna za njo. In dejansko se je izkazala kot zelo uspešna, saj je imonoterapija uspela spremeniti imunski odziv do te mere, da je ob ponovnem piku v naravi prišli do zelo minimalne reakcije.
Kako je potekala imunoterapija?
Ko se je pričela imunoterapija je bila sestra za kar nekaj tednov hospitalizirana. Ker gre za postopek, ko z podkožnimi injekcijami vnašajo dejanski strup čebele, pride lahko do kakršnih koli reakcij, zato je potrebno da je pacient pod stalnim nadzorom zdravstvenega osebja. V tem času smo jo večkrat obiskali. Kasneje poteka imunoterapija ambulantno, pomeni da prideš tja samo za nekaj ur. Tako smo se v prestolnico prvih nekaj mesecev zdravljenja vozili vsak teden. In po vsakem prejetem piku čakali več ur na vrtu preden so nas poslali domov. Nato je imunoterapija dve leti potekala enkrat mesečno, naslednjih nekaj let na vsaka dva meseca. In vsakič smo čas preživljali z igranjem, branjem ali dolgočasenjem na prelepem vrtu. Kasneje, ko že nisem več hodila s starši pa je sestra kar nekaj let prejemala terapijo na pol leta. Med celotnim postopkom je imela vedno ob sebi tablete, ki jih je zaužila takoj po piku. Danes pa jih ne potrebuje več, saj kot rečeno prenaša pike v naravo z minimalno reakcijo. Tako da lahko rečemo, da je bila imunoterapija resnično zelo uspešna.