Že od nekdaj sem si mislil, da so tinitus, oziroma kakršne koliko težave s sluhom, stvar starejših. Moj sluh je bil vedno zelo dober in nisem imel nobenih težav, tako da me ni nikoli skrbelo, da bi mi kaj delalo težave. No o temu pa sem se še kako motil, saj sem nekaj časa nazaj okusil tiste težave o katerih sem govoril.
Kar naenkrat sem en dan začel slišati neko piskanje v ušesih. To se je zgodilo ravno po tem, ko sem bil na koncertu, tako da me ni preveč čudilo. Saj veš tisti občutek, ko ti zaradi glasnih zvočnikov vse bobna. Tako sem se tisti večer malo trudil, da sem lahko zaspal. Naslednje jutro pa se piskanje na moje presenečenje še ni umirilo. Takrat še nisem paničaril. Ko pa se je to začelo vleči v naslednje dni, pa sem vedel, da nekaj ni v redu. Ta zvok v ušesih me je že delal prav norega, sploh zvečer, ko sem moral zaspati v tišini.
Zaradi tega sem se nato končno odpravil do zdravnika, da bi dobil odgovore. Na žalost pa je imel zame slabo novico. Takoj mi je lahko povedal, da gre za tinitus. Ta novice me je nato čisto šokirala. Kot sem rekel, sem si mislil, da je to reč, ki doleti samo starejše. Zdravnik me je malo vprašal, v kakšnih okoliščinah sem bil zadnje čase, ter če sem pod kakšnih stresom. Tedaj je lahko predvideval, da je moj tinitus posledica glasne glasbe in povečanega stresa zadnje čase.
Najhuje pa je bilo, ko sem dobil novico, da se bom moral tega piskajočega občutka pač navaditi. Ni nekega postopka oziroma zdravila, ki bi lahko to pozdravilo. Kljub temu pa sem se s časom le navadil na to. Pomagalo je predvsem to, da sem bil velikokrat obkrožen s kakšnim belim zvokom, saj mi je to vzelo pozornost.