Ko sem bila na pregledu za korekcijska očala in so mi povedali, da jih bom rabila, sem se s tem težko sprijaznila. Ker pa je bilo moje delovno mesto takšno, da sem enostavno morala poskrbeti za dober vid, sem seveda očala naročila. Vsi vemo, da očala niso poceni. Tudi sama nisem pričakovala tega stroška. Enostavno se nisem mogla sprijazniti, da pri 40 letih potrebujem očala. Pri nas v družini, nihče ni imel očal, zato sem bila še toliko bolj šokirana.
Prva korekcijska očala
Tako sem opravila pregled in po enem tednu sem dobila očala. Ko sem morala izbirati okvirje za očala, res nisem vedela, kaj naj izberem. To je bilo meni zelo naporno. Enostavno nisem nikoli premišljevala o očalih in zato je bilo še toliko težje vedeti, kateri stil se okvirjev se mi poda. Po dolgem premisleku sem izbrala okvir v katerega nisem bila prav prepričana. Ko sem prišla domov z očali, so bili vsi začudeni. Tudi oni so se me mogli navaditi. Ker očal nisem bila vajena, sem jih neprestano dajala dol in gor. Tako sem včasih pozabila kje jih imam in tako naprej.
Ker sem korekcijska očala tolikokrat dajala dol in gor, v torbico, na mizo, se je steklo na očalih hitro podrsalo. Seveda se najprej nisem obremenjevala, potem pa sem videla, da to ni lepo in da v končni fazi spet slabše vidim. Tako sem morala po nova stekla. Sedaj korekcijska očala veliko bolj čuvam in jih nosim več časa.
Nekatere prijateljice mi rečejo, da sem lahko srečna, ker imam korekcijska očala, ker sem videti prav lepa. Da mi pašejo, sama tega ne vidim. Prej vidim, da me korekcijska očala postarajo, ker jih enostanvo povezujem s starostjo in to mi ni všeč. Če pa mi pašejo, pa to pomeni samo to, da jih bom nosila malo rajši. …